Švedska bo priznala Palestino. Kaj pa mi?

Palestino priznava vedno več držav, le Slovenija (še) ne. Je za slovensko izmikanje kriv geostrateški interes, se je naša država pustila podkupiti?

Novi švedski premier, socialdemokrat Stefan Löfven, je ta teden potegnil prvo konkretno mednarodnopolitično potezo. Napovedal je, da bo njegova država, prva med pomembnejšimi, večjimi članicami EU, priznala Palestino. »Ustanovitev dveh držav je edina mogoča rešitev spora med Palestinci in Izraelci,« je dejal.

Takšno mnenje sicer izraža vse več držav. Palestino jih je do zdaj priznalo že 134, med njimi tudi sedem članic EU, leta 2012 pa jo je dejansko priznala Generalna skupščina Združenih narodov, ki je tej državi podelila status opazovalke – nečlanice. A Slovenija se je tedaj pri glasovanju vzdržala in Palestine doslej ni priznala, čeprav je ta Slovenijo priznala takoj po osamosvojitvi. Bila je ena izmed prvih, to je storila maja 1992.

Ob zadržanem slovenskem odnosu do Palestine leta 2012 je bil marsikdo začuden, še posebej, ker je leta 2011 Slovenija glasovala za palestinsko članstvo v Unescu. Društvo slovenskih pisateljev je tedaj zahtevalo odstop zunanjega ministra in premiera Janeza Janše, ki si »s takšno hlapčevsko uslužnostjo drzneta v imenu slovenskega ljudstva, ki si je pred dvema desetletjema z 89 odstotki glasov priborilo neodvisnost in utrdilo ponos ter državni ugled, rogati temelju naše državnosti: pravici slehernega naroda do samoodločbe«.

A ravnanje Slovenije tedaj ni bilo nenavadno le zaradi zgodovinske nenačelnosti, še celo zunanji minister Karl Erjavec je tedaj povedal, da sam za hladen odnos do Palestine ni vedel, češ da je sklep o tem, da Slovenija v OZN Palestine ne bo podprla, sprejela vlada na seji, na kateri ni bil prisoten. Tudi poslanci so bili začudeni, saj so malo pred tem v parlamentarnem odboru izglasovali drugačno stališče.

Zaradi tega sta lani primer vzela pod drobnogled asistenta s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Ana Bojinović Fenko in Marko Lovec. Primer sta raziskala s t. i. poglobljenimi intervjuji z »visokimi predstavniki zunanjega ministrstva«, kot sta zapisala. Ti pa naj bi jima bili razkrili, da se je Slovenija pri glasovanju o Palestini v OZN vzdržala zaradi tedanjih gospodarskih interesov. Natančneje, ravno tedaj je želela v ZDA izdati obveznice, ZDA pa so si prizadevale za posrednika med Palestino in Izraelom.

Z zunanjega ministrstva so odgovorili, da seveda javno česa takšnega nikoli niso povedali, teza, da je Slovenija glasovala proti Palestini zaradi izdaje obveznic v ZDA, »nima podlage v izjavah predstavnikov zunanjega ministrstva«. Toda neuradno so diplomati, s katerimi smo govorili, to tezo potrdili.

Si bo sedaj, z naraščanjem napetosti na Bližnjem vzhodu, Slovenija premislila? Z zunanjega ministrstva odgovarjajo, da naša država načeloma podpira pravico do samoodločbe palestinskega naroda »v okviru rešitve dveh držav kot rezultata celovitega mirovnega sporazuma«.

Slovenija naj bi sicer šla v smeri priznavanja Palestine: leta 2011 smo recimo spremenili status palestinskega predstavništva v Rimu, iz generalne delegacije je postalo misija, Slovenija je podprla tudi Goldstonovo poročilo v Svetu za človekove pravice leta 2009, status slovenske predstavniške pisarne v Ramali pa smo spremenili in je zdaj urad, zvišali naj bi tudi raven akreditacije vodje palestinske misije na Dunaju. Danes naj bi bilo vprašanje priznanja stvar parlamenta. Zunanje ministrstvo pa naj bi se te razprave že veselilo in namerava v njej tvorno sodelovati.

Še leta in leta – dodajmo mi …